V soboto, 18. 1. 2014, je v Mariboru (FERI) potekalo državno tekmovanje Bober, mednarodno tekmovanje v računalniškem poznavanju in pismenosti. Na tekmovanju je Nejc Amon iz 6. a med 95 tekmovalci dosegel zlato priznanje – 2. mesto.
Za uspeh mu čestitamo.
V soboto, 11. 1. 2014, smo s planinskim krožkom izvedli prvi pohod v letošnjem letu. Najprej smo se z vlakom odpeljali do Poljčan, od koder smo krenili na Boč. V manj kot treh urah smo prispeli do koče, kjer nas je pričakalo sonce in izjemen razgled na morje megle. Ko smo si odpočili in nekaj prigriznili, se je del skupine odpravil na sam vrh Boča, drugi del pa je počakal v planinski koči. Na vrhu smo lahko odšli na vrh razglednega stolpa, a je bilo nekoliko neprijetno, saj je zelo močno pihalo. Po povratku smo si malo odpočili, nato pa odšli nazaj v dolino. V mestecu smo morali malo počakati na vlak, saj smo bili prehitri, nato pa smo se odpeljali domov. Izlet je bil zanimiv in poučen; vesel sem, da sem se ga udeležil.
Matija Pilko, 6. a
V nedeljo, 12. 1. 2014, je na OŠ Ivana Roba v Šempetru pri Gorici potekalo 18. posamično osnovnošolsko državno prvenstvo v šahu.
Našo šolo so zastopali Nejc Amon (6. a), Jan Amon (5. a) in Sebastijan Slakan (7. b). Po devetih odigranih partijah je Nejc Amon v kategoriji F 12 (učenci do 12 let starosti) zbral 8 točk za 7 zmag in in dva remija ter se tako uvrstil na vrh lestvice. Čestitke za ta izredni uspeh kakor tudi za ves vloženi trud v eno od najlepših iger na svetu!
Naš učenec Nejc Amon iz 6. a je tako postal državni prvak v kategoriji F 12.
Za uspeh mu iskreno čestitamo!
Rezultati tekmovalcev:
1. Nejc Amon 1. mesto
2. Jan Amon 30. mesto
3. Sebastijan Slakan 49. mesto
1. dan
Polni pričakovanj smo se sedmošolci zjutraj posedli v avtobus in ob pol osmih smo krenili na pot proti Radencem. To je vas v Beli krajini, tik ob Kolpi, za katero vemo, da je mejna reka.
Postanek smo naredili v Rašici, v rojstnem kraju Primoža Trubarja. Zbrano smo poslušali razlago o Trubarjevem življenju, si pogledali vodno kolo in okolico domačije.
Skozi razgibano pokrajino smo se nato pripeljali k domu CŠOD Radenci. Po uvodnih formalnostih smo bili deležni dobrega kosila, po počitku pa odšli na pohod. Cilj so bile Radenske skale, od koder je prelep pogled na dolino ter na vse tri vasi: Zgornje, Srednje in Spodnje Radence. Pogledali smo še Radenski kal, kjer nam je učiteljica Nataša razložila pomen pašništva in kala.
Polni dobre volje smo se v mraku vrnili v dom, kjer nas je čakala večerja, po njej pa družabni večer.
2. dan
Drugi dan bivanja v Radencih je minil v dejavnostih, ki so bile pestre in zanimive. Dopoldan smo se odpravili v bližnji gozd, kjer smo v tleh pod listjem iskali majhne živali. Z delom smo nadaljevali v učilnici, kjer smo jim s pomočjo ključa določili vrsto. Ker je to snov, ki jo pravkar obravnavamo tudi v šoli, je bilo to za nas še posebej zanimivo.
Toda to še ni vse. Pomerili smo se tudi v plezanju, kjer smo skoraj vsi vsaj enkrat priplezali do vrha umetne stene.
Popoldan pa je bil namenjen spoznavanju Bele krajine, in sicer na kolesih. Vozili smo se ob reki Kolpi in opazovali njen mogočen tok. Ker si reko delimo z državo Hrvaško, smo se po mostu sprehodili še do naših sosedov.
V drugem delu popoldneva pa smo spoznavali belokranjske plese. Učiteljica nam je povedala, da Belokranjci pretežno plešejo kolo. Mi smo plesali ob pesmih Lepa Anka in Abrahama sedem sinov in bili pohvaljeni.
Toda najzanimivejši in najrazburljivejši dogodek pa nas je čakal po večerji, saj nam je učiteljica prinesla kačo Newtna in pajka Saharo. Pogumni smo ju prijeli v roke, najpogumnejšim pa sta se lahko sprehajala po vratu in celo obrazu.
3. dan
Prekrasen dan se je začel s sončnim jutrom, ki se je na naše veselje nadaljevalo v sončen dan. Bi si lahko želeli še več?
Zjutraj telovadba, da smo prebudili vse mišice, nato zajtrk, po njem pa smo odšli na dopoldanski pohod proti jami Kobiljači. Ves čas smo hodili ob reki Kolpi, spremljalo nas je ptičje petje, opazovali pa cvetovi teloha in trobentic. Po dobri uri hoje se je 7. a razred ustavil pri jami, 7. b pa je nadaljeval še približno 200 m do piknik prostora. Tam smo vsi bili deležni malice, ki je zlepa ne bomo pozabili: na odprtem ognju smo pekli hrenovke in kruh.
V jami (dolga je 346 m, za obiskovalce brez spremstva jamarja pa je dovoljen ogled le vhodnega rova) smo s pomočjo baterije poiskali jamske živali. Največ je bilo pajkov, nekaj manj pa kobilic.
Na poti nazaj smo na hitro pokukali v še vedno delujoči mlin, spregovorili prijazno besedo z edinima vaščanoma vasice Breg in se vrnili v dom. Ravno prav – kosilo je bilo že kuhano.
Po prelepem dopoldnevu je sledil še zanimiv popoldan. Naučili smo se speči belokranjsko pogačo, ki je zaščitena belokranjska značilnost, in se na sprehodu po vasi orientirali s kompasom.
Dan, ki se je tako lepo začel, se je lepo tudi zaključil – z družabnimi igrami.
4. dan
Ne gre, da bi vedno sodili dan po jutru. Začelo se je z meglo, ta pa se je kar kmalu umaknila soncu, ki nas je grelo do večera.
Začeli smo z orientacijskim tekom, kjer smo morali pokazati tako znanje s področja matematike, slovenščine in geografije kot sposobnost znajti se v pokrajini. Kar dobro nam je šlo – nihče se ni izgubil, vsi smo končali v predvidenem času.
Teku sta sledili dve delavnici. V prvi smo izdelovali belokranjske pisanice, v drugi, popoldne, pa vazelin.
Pri pisanicah smo morali biti še posebej previdni: najprej je bilo treba izpihati jajce, ga nato porisati z voskom, pobarvati z naravno rdečo barvo (dobimo jo iz krep papirja), ponovno porisati in nato kuhati v črni tekstilni barvi. Da bo jajce res lepo, ga na koncu še spoliramo z oljem. Na svoje delo smo bili zelo ponosni.
Ste vedeli, da kokain ni droga? Droge imenujemo tudi zdravilne rastline in so lahko naravne ali pa umetne. Take in podobne reči smo se naučili v delavnici, kjer smo izdelali vazelin. To nam je bilo tako všeč, da smo naredili kar po tri z različnim okusom.
Pred večerjo smo še streljali z lokom, po večerji pa je bil čas, da se predstavimo kot soba. Eni s petjem, drugi s pripovedovanjem šal, tretji s plesom.
Pa se je končal predzadnji dan v Radencih. Še umivanje in – lahko noč.
V času pred novoletnimi prazniki so učenci od 1. do 3. razreda obiskali šolsko knjižnico. Ogledali so si lutkovno predstavo ŽELIM SI POSTATI BOŽIČNO DREVO. O obisku so povedali naslednje:
V knjižnici mi je bilo všeč, ker smo si ogledali lutkovno predstavo. V njej so nastopale gozdne živali in gozdna drevesa. Drevo bor je bilo žalostno, ker ga ni nihče od ljudi izbral za božično drevo. Všeč mi je bilo, ker so živali okrasile bor. S tem so ga presenetile in mu pokazale, da ga imajo rade, ker so mu uresničile njegovo veliko željo.
Po pripovedovanju učencev zapisali
Brigita Pustoslemšek in
Jana Kokalj
V petek, 13. decembra 2013, smo imeli prvi naravoslovni dan. Ogledali smo si muzej premogovništva Slovenije – Velenje. Na pot smo se odpravili z avtobusom. Najprej smo si ogledali kratek film o nastanku premoga. Dobili smo kontrolne markice, ki smo jih obesili na majhne obešalnike, nadeli smo si zaščitne jakne in čelade ter se polni pričakovanja spustili v globino.
Z dvigalom iz leta 1888 smo se spustili na globino 167 metrov. Bilo me je kar malo strah, saj se je dvigalo treslo. V »rudarski« učilnici smo si pogledali film o delu rudarjev ali knapov v starih časih. Pot smo nadaljevali peš mimo scene, ki je prikazovala rudarja in vozača pri delu. Pri naslednji sceni je bil prikaz dela otrok v rudniku. Otroci so po rudniku vodili majhne konje, ki so vlekli vagone, polne premoga. Delo, ki so ga opravljali, je moralo biti zelo težko. Rudarji so malico pojedli kar v rudniku. Zvonec jih je opozoril, da je čas za odmor in malico. Tudi mi smo dobili in pojedli tradicionalni rudarski obrok. Ne vem, kako so kljub skromni malici zmogli takšne napore. Ker se v rudniku dogajajo tudi nesreče, so nam s pomočjo simulacije prikazali dve resnični nesreči. Občutili smo tresenje tal in slišali eksplozijo ter videli ogenj. V teh dveh nesrečah je umrlo 31 rudarjev. Zato je v rudniku zelo važno, da upoštevamo varnostna navodila.
Iz starega dela smo prispeli v novi del rudnika. Tu smo si lahko ogledali nekaj strojev, ki jih uporabljajo pri delu. Zanimiv je bil tudi film o nastanku jezer. Za konec pa smo se peljali še z vlakom. Ko smo prispeli na površje, smo si ogledali rudarsko garderobo in bivališče. Pokazali so nam tudi Velenjsko jezero, kjer je tudi prizorišče Pikinega festivala.
V muzeju mi je bilo zelo všeč, ker imajo zanimiv program pa še v rudniku sem bil prvič. Upam, da ga bom spet obiskal z družino.
Za konec pa še rudarski pozdrav: SREČNO!
Nejc Fludernik, 5. a
