1. dan
Polni pričakovanj smo se sedmošolci zjutraj posedli v avtobus in ob pol osmih smo krenili na pot proti Radencem. To je vas v Beli krajini, tik ob Kolpi, za katero vemo, da je mejna reka.
Postanek smo naredili v Rašici, v rojstnem kraju Primoža Trubarja. Zbrano smo poslušali razlago o Trubarjevem življenju, si pogledali vodno kolo in okolico domačije.
Skozi razgibano pokrajino smo se nato pripeljali k domu CŠOD Radenci. Po uvodnih formalnostih smo bili deležni dobrega kosila, po počitku pa odšli na pohod. Cilj so bile Radenske skale, od koder je prelep pogled na dolino ter na vse tri vasi: Zgornje, Srednje in Spodnje Radence. Pogledali smo še Radenski kal, kjer nam je učiteljica Nataša razložila pomen pašništva in kala.
Polni dobre volje smo se v mraku vrnili v dom, kjer nas je čakala večerja, po njej pa družabni večer.
2. dan
Drugi dan bivanja v Radencih je minil v dejavnostih, ki so bile pestre in zanimive. Dopoldan smo se odpravili v bližnji gozd, kjer smo v tleh pod listjem iskali majhne živali. Z delom smo nadaljevali v učilnici, kjer smo jim s pomočjo ključa določili vrsto. Ker je to snov, ki jo pravkar obravnavamo tudi v šoli, je bilo to za nas še posebej zanimivo.
Toda to še ni vse. Pomerili smo se tudi v plezanju, kjer smo skoraj vsi vsaj enkrat priplezali do vrha umetne stene.
Popoldan pa je bil namenjen spoznavanju Bele krajine, in sicer na kolesih. Vozili smo se ob reki Kolpi in opazovali njen mogočen tok. Ker si reko delimo z državo Hrvaško, smo se po mostu sprehodili še do naših sosedov.
V drugem delu popoldneva pa smo spoznavali belokranjske plese. Učiteljica nam je povedala, da Belokranjci pretežno plešejo kolo. Mi smo plesali ob pesmih Lepa Anka in Abrahama sedem sinov in bili pohvaljeni.
Toda najzanimivejši in najrazburljivejši dogodek pa nas je čakal po večerji, saj nam je učiteljica prinesla kačo Newtna in pajka Saharo. Pogumni smo ju prijeli v roke, najpogumnejšim pa sta se lahko sprehajala po vratu in celo obrazu.
3. dan
Prekrasen dan se je začel s sončnim jutrom, ki se je na naše veselje nadaljevalo v sončen dan. Bi si lahko želeli še več?
Zjutraj telovadba, da smo prebudili vse mišice, nato zajtrk, po njem pa smo odšli na dopoldanski pohod proti jami Kobiljači. Ves čas smo hodili ob reki Kolpi, spremljalo nas je ptičje petje, opazovali pa cvetovi teloha in trobentic. Po dobri uri hoje se je 7. a razred ustavil pri jami, 7. b pa je nadaljeval še približno 200 m do piknik prostora. Tam smo vsi bili deležni malice, ki je zlepa ne bomo pozabili: na odprtem ognju smo pekli hrenovke in kruh.
V jami (dolga je 346 m, za obiskovalce brez spremstva jamarja pa je dovoljen ogled le vhodnega rova) smo s pomočjo baterije poiskali jamske živali. Največ je bilo pajkov, nekaj manj pa kobilic.
Na poti nazaj smo na hitro pokukali v še vedno delujoči mlin, spregovorili prijazno besedo z edinima vaščanoma vasice Breg in se vrnili v dom. Ravno prav – kosilo je bilo že kuhano.
Po prelepem dopoldnevu je sledil še zanimiv popoldan. Naučili smo se speči belokranjsko pogačo, ki je zaščitena belokranjska značilnost, in se na sprehodu po vasi orientirali s kompasom.
Dan, ki se je tako lepo začel, se je lepo tudi zaključil – z družabnimi igrami.
4. dan
Ne gre, da bi vedno sodili dan po jutru. Začelo se je z meglo, ta pa se je kar kmalu umaknila soncu, ki nas je grelo do večera.
Začeli smo z orientacijskim tekom, kjer smo morali pokazati tako znanje s področja matematike, slovenščine in geografije kot sposobnost znajti se v pokrajini. Kar dobro nam je šlo – nihče se ni izgubil, vsi smo končali v predvidenem času.
Teku sta sledili dve delavnici. V prvi smo izdelovali belokranjske pisanice, v drugi, popoldne, pa vazelin.
Pri pisanicah smo morali biti še posebej previdni: najprej je bilo treba izpihati jajce, ga nato porisati z voskom, pobarvati z naravno rdečo barvo (dobimo jo iz krep papirja), ponovno porisati in nato kuhati v črni tekstilni barvi. Da bo jajce res lepo, ga na koncu še spoliramo z oljem. Na svoje delo smo bili zelo ponosni.
Ste vedeli, da kokain ni droga? Droge imenujemo tudi zdravilne rastline in so lahko naravne ali pa umetne. Take in podobne reči smo se naučili v delavnici, kjer smo izdelali vazelin. To nam je bilo tako všeč, da smo naredili kar po tri z različnim okusom.
Pred večerjo smo še streljali z lokom, po večerji pa je bil čas, da se predstavimo kot soba. Eni s petjem, drugi s pripovedovanjem šal, tretji s plesom.
Pa se je končal predzadnji dan v Radencih. Še umivanje in – lahko noč.