03 428 51 00 | Faks: 03 428 51 26 | I. osnovna šola Celje, Vrunčeva ulica 13, 3000 Celje tajnistvo@iosce.si

V petek, 16. 6. 2017, smo se FLL-jevci okoli štirih zjutraj zbrali na parkirišču pred šolo, od koder smo se odpeljali v Zagreb. Na zagrebško letališče smo prispeli okrog pol sedmih zjutraj, let pa smo imeli ob devetih. Z letalom smo odleteli do Züricha. Tam smo prestopali in ob dvanajstih smo že sedeli na letalu letalske družbe United Airlines, pripravljeni, da poletimo čez lužo. Let je trajal osem ur in štirideset minut, a je po zaslugi filmov in serij, ki smo si jih lahko ogledali vsak na svojem televizijskem ekranu, hitro minil. V Washington smo prispeli ob treh popoldan po lokalnem času, takrat je bila ura v Sloveniji devet zvečer. Opravili smo pregled potnih listov in dovoljenj za vstop v Ameriko, poiskali kovčke na letališču, potem pa nas je čakala približno eno uro dolga vožnja do hotela. Ker nas je časovna razlika malo zdelala, smo se razporedili v sobe, malo razpakirali in šli spat.

Naslednji dan smo se srečali z obilnim ameriškim zajtrkom, ki nam je dal moči za raziskovanje Washingtona. Ogledali smo si veliko znamenitosti, kot so Bela hiša, obelisk sredi Washingtona, Lincolnov spomenik, Capitol. Zelo nas je presenetilo, da smo povsod videli veverice, ki se ljudi sploh niso bale. Matevž pa je ves navdušen opazoval taščice, modre šoje in druge ptice. Njemu smo tudi izpolnili žejo in si ogledali muzej naravne zgodovine, kjer smo prebrali in videli veliko zanimivih dejstev o živalih. Po ogledu vsega tega smo se odpravili nazaj v hotel, kjer smo se zelo zabavali in šli tudi v hotelski bazen.

V nedeljo nas je čakal že prvi del tekmovanja – postavljanje stojnice in prva vaja predstavitve. Ko je bilo vse končano, okoli šestih zvečer, smo se napotili v jedilnico. Tam nas je čakalo presenečenje. Povleči smo morali listek s številko in se usesti za mizo s tisto številko, ki smo jo imeli napisano na listku. Tako smo celoten večer presedeli za mizo z drugimi otroki, kar je bilo dobro, ker smo tako spoznali nove ljudi in nove prijatelje. Zabavali smo se, ko smo morali s skupnimi močmi in brez pogovarjanja narediti most, ko smo sestavljali skupinsko pesem, ples ali pozdrav in med odkrivanjem skupnih interesov.

Ponedeljek je bil dan, ko je bila napetost zaradi predstavitev pred sodniki na vrhuncu. Imeli smo kar nekaj predavanj in delavnic na temo inovativnosti, malo pred kosilom pa nas je čakala predstavitev. Čeprav smo bili nekoliko živčni, smo dobro predstavili StayBW. Tudi sodnikom se je zdela rešitev zanimiva, uporabna in inovativna. Po kosilu smo imeli sestanek z Lauro Corsetto o trgovanju z našim izdelkom. Po zadnji delavnici smo se odpravili do avtobusov, ki so nas odpeljali do patentnega urada. Tam smo v živo videli ustanovitelja organizacije FIRST, Deana Kamna, in izvedeli veliko novega o patentiranju, avtorskih pravicah in podobnih stvareh. Za pomiritev živcev pred naslednjim dnem smo si privoščili nekaj časa na bazenu.

Naslednji dan so nas na stojnici obiskali sodniki, ki nas niso poslušali pri predstavitvi. Tudi njim smo predstavili projekt. Sledilo je predavanje o vplivu inovativnosti na življenje ljudi in dva individualna posveta, z Joshem Youngom o intelektualni lastnini in z inovatorjem Normom Krantzom o kompatibilnosti naše rešitve. Po kosilu smo imeli v avditoriju konferenčnega centra javno predstavitev pred nekaterimi ekipami in te ekipe smo mi poslušali pri njihovih predstavitvah. Ko smo s tem končali, smo pospravili stojnico in se z vsem materialom z avtobusi odpeljali do Shakespearovega gledališča, kjer smo na novo postavili stojnice in se srečali s predstavnikom slovenskega veleposlaništva v Washingtonu, Borutom Žuničem. Pokazal nam je knjigo slovenskih inovatorjev, mi pa smo mu predstavili naš projekt. Zadnje, kar nas je čakalo tisti dan, je bila razglasitev prvih treh mest. Čeprav nismo dobili denarne nagrade, je bila že sama priložnost za udeležbo na tem tekmovanju neverjeten uspeh. Naučili smo se veliko in pridobili smo ogromno pomembnih izkušenj. Ujeli smo tudi Deana Kamna, s katerim smo se slikali. V hotelu smo spet šli na bazen, še zadnjič, preden smo zapustili Ameriko.

Ker smo imeli polet šele v sredo ob pol sedmih zvečer, smo dan izkoristili in si ogledali največjo knjižnico na svetu in Air&Space Museum, kjer smo tudi nakupili spominke. Potem smo se odpeljali na letališče, se vkrcali na letalo in leteli sedem ur in štirideset minut do Züricha. Tam smo imeli do naslednjega leta več kot dovolj časa, tri ure in pol, zato so nekateri poskušali čas izkoristiti in nadoknaditi spanec, ki je tistim, ki niso spali na letalu, primanjkoval zaradi časovne razlike. Okoli pol dvanajstih smo odleteli iz Züricha v Zagreb in od tam nas je čakalo samo še nekaj ur vožnje do meje in od meje do doma. Na parkirišču pred šolo so nas pričakali starši.

V petek, na zadnji dan pouka, so nam učenci od 4. do 8. razreda pripravili sprejem, na katerem smo spregovorili o nasvetih, spominih ter prejeli priznanja in posebne medalje s strani predstavnice Zavoda Super Glavce, Natalije Premužič.

Dostopnost