V soboto, 22. 6., nas vlak vozil je v daljavo,
tja daleč na Primorsko.
V Hrpeljah – Kozini smo izstopili,
se z malico podložili ter dobre volje na pot se odpravili.
Primorski tisočak Slavnik (1028 m) v sončnem in vetrovnem vremenu nas je čakal,
nam čudovit razgled na bližnjo in daljno okolico je nudil,
naše modro morje nas v svoje naročje je vabilo.
Sklenili smo, da ga danes ne bomo obiskali,
da pa si ga bomo v počitnicah le privoščili.
Bukovi gozdovi so senco nam dajali.
Ptički veselo so žgoleli,
ko vsi hitrih nog smo navzdol hiteli,
da vlak smo ujeli.
Na vlaku smo se družili in
prijetno utrujeni nazaj grede spali.
V Celju na železniški postaji so nas starši pričakali in
bili presenečeni,
da nič kaj utrujeni nismo videti bili.
Nekaterim še energije za večerne dejavnosti je ostalo,
spet drugi smo v postelje popadali in
dodobra se naspali in odpočili.
Planinski krožek predmetne stopnje in mentorica
