Arhiv 2013/2014
Šola v naravi (dom Radenci), 7. razred
1. dan
Polni pričakovanj smo se sedmošolci zjutraj posedli v avtobus in ob pol osmih smo krenili na pot proti Radencem. To je vas v Beli krajini, tik ob Kolpi, za katero vemo, da je mejna reka.
Postanek smo naredili v Rašici, v rojstnem kraju Primoža Trubarja. Zbrano smo poslušali razlago o Trubarjevem življenju, si pogledali vodno kolo in okolico domačije.
Skozi razgibano pokrajino smo se nato pripeljali k domu CŠOD Radenci. Po uvodnih formalnostih smo bili deležni dobrega kosila, po počitku pa odšli na pohod. Cilj so bile Radenske skale, od koder je prelep pogled na dolino ter na vse tri vasi: Zgornje, Srednje in Spodnje Radence. Pogledali smo še Radenski kal, kjer nam je učiteljica Nataša razložila pomen pašništva in kala.
Polni dobre volje smo se v mraku vrnili v dom, kjer nas je čakala večerja, po njej pa družabni večer.
2. dan
Drugi dan bivanja v Radencih je minil v dejavnostih, ki so bile pestre in zanimive. Dopoldan smo se odpravili v bližnji gozd, kjer smo v tleh pod listjem iskali majhne živali. Z delom smo nadaljevali v učilnici, kjer smo jim s pomočjo ključa določili vrsto. Ker je to snov, ki jo pravkar obravnavamo tudi v šoli, je bilo to za nas še posebej zanimivo.
Toda to še ni vse. Pomerili smo se tudi v plezanju, kjer smo skoraj vsi vsaj enkrat priplezali do vrha umetne stene.
Popoldan pa je bil namenjen spoznavanju Bele krajine, in sicer na kolesih. Vozili smo se ob reki Kolpi in opazovali njen mogočen tok. Ker si reko delimo z državo Hrvaško, smo se po mostu sprehodili še do naših sosedov.
V drugem delu popoldneva pa smo spoznavali belokranjske plese. Učiteljica nam je povedala, da Belokranjci pretežno plešejo kolo. Mi smo plesali ob pesmih Lepa Anka in Abrahama sedem sinov in bili pohvaljeni.
Toda najzanimivejši in najrazburljivejši dogodek pa nas je čakal po večerji, saj nam je učiteljica prinesla kačo Newtna in pajka Saharo. Pogumni smo ju prijeli v roke, najpogumnejšim pa sta se lahko sprehajala po vratu in celo obrazu.
3. dan
Prekrasen dan se je začel s sončnim jutrom, ki se je na naše veselje nadaljevalo v sončen dan. Bi si lahko želeli še več?
Zjutraj telovadba, da smo prebudili vse mišice, nato zajtrk, po njem pa smo odšli na dopoldanski pohod proti jami Kobiljači. Ves čas smo hodili ob reki Kolpi, spremljalo nas je ptičje petje, opazovali pa cvetovi teloha in trobentic. Po dobri uri hoje se je 7. a razred ustavil pri jami, 7. b pa je nadaljeval še približno 200 m do piknik prostora. Tam smo vsi bili deležni malice, ki je zlepa ne bomo pozabili: na odprtem ognju smo pekli hrenovke in kruh.
V jami (dolga je 346 m, za obiskovalce brez spremstva jamarja pa je dovoljen ogled le vhodnega rova) smo s pomočjo baterije poiskali jamske živali. Največ je bilo pajkov, nekaj manj pa kobilic.
Na poti nazaj smo na hitro pokukali v še vedno delujoči mlin, spregovorili prijazno besedo z edinima vaščanoma vasice Breg in se vrnili v dom. Ravno prav – kosilo je bilo že kuhano.
Po prelepem dopoldnevu je sledil še zanimiv popoldan. Naučili smo se speči belokranjsko pogačo, ki je zaščitena belokranjska značilnost, in se na sprehodu po vasi orientirali s kompasom.
Dan, ki se je tako lepo začel, se je lepo tudi zaključil – z družabnimi igrami.
4. dan
Ne gre, da bi vedno sodili dan po jutru. Začelo se je z meglo, ta pa se je kar kmalu umaknila soncu, ki nas je grelo do večera.
Začeli smo z orientacijskim tekom, kjer smo morali pokazati tako znanje s področja matematike, slovenščine in geografije kot sposobnost znajti se v pokrajini. Kar dobro nam je šlo – nihče se ni izgubil, vsi smo končali v predvidenem času.
Teku sta sledili dve delavnici. V prvi smo izdelovali belokranjske pisanice, v drugi, popoldne, pa vazelin.
Pri pisanicah smo morali biti še posebej previdni: najprej je bilo treba izpihati jajce, ga nato porisati z voskom, pobarvati z naravno rdečo barvo (dobimo jo iz krep papirja), ponovno porisati in nato kuhati v črni tekstilni barvi. Da bo jajce res lepo, ga na koncu še spoliramo z oljem. Na svoje delo smo bili zelo ponosni.
Ste vedeli, da kokain ni droga? Droge imenujemo tudi zdravilne rastline in so lahko naravne ali pa umetne. Take in podobne reči smo se naučili v delavnici, kjer smo izdelali vazelin. To nam je bilo tako všeč, da smo naredili kar po tri z različnim okusom.
Pred večerjo smo še streljali z lokom, po večerji pa je bil čas, da se predstavimo kot soba. Eni s petjem, drugi s pripovedovanjem šal, tretji s plesom.
Pa se je končal predzadnji dan v Radencih. Še umivanje in – lahko noč.
Lutkovna predstava v šolski knjižnici
V času pred novoletnimi prazniki so učenci od 1. do 3. razreda obiskali šolsko knjižnico. Ogledali so si lutkovno predstavo ŽELIM SI POSTATI BOŽIČNO DREVO. O obisku so povedali naslednje:
V knjižnici mi je bilo všeč, ker smo si ogledali lutkovno predstavo. V njej so nastopale gozdne živali in gozdna drevesa. Drevo bor je bilo žalostno, ker ga ni nihče od ljudi izbral za božično drevo. Všeč mi je bilo, ker so živali okrasile bor. S tem so ga presenetile in mu pokazale, da ga imajo rade, ker so mu uresničile njegovo veliko željo.
Po pripovedovanju učencev zapisali
Brigita Pustoslemšek in
Jana Kokalj
Prvič v rudniku
V petek, 13. decembra 2013, smo imeli prvi naravoslovni dan. Ogledali smo si muzej premogovništva Slovenije – Velenje. Na pot smo se odpravili z avtobusom. Najprej smo si ogledali kratek film o nastanku premoga. Dobili smo kontrolne markice, ki smo jih obesili na majhne obešalnike, nadeli smo si zaščitne jakne in čelade ter se polni pričakovanja spustili v globino.
Z dvigalom iz leta 1888 smo se spustili na globino 167 metrov. Bilo me je kar malo strah, saj se je dvigalo treslo. V »rudarski« učilnici smo si pogledali film o delu rudarjev ali knapov v starih časih. Pot smo nadaljevali peš mimo scene, ki je prikazovala rudarja in vozača pri delu. Pri naslednji sceni je bil prikaz dela otrok v rudniku. Otroci so po rudniku vodili majhne konje, ki so vlekli vagone, polne premoga. Delo, ki so ga opravljali, je moralo biti zelo težko. Rudarji so malico pojedli kar v rudniku. Zvonec jih je opozoril, da je čas za odmor in malico. Tudi mi smo dobili in pojedli tradicionalni rudarski obrok. Ne vem, kako so kljub skromni malici zmogli takšne napore. Ker se v rudniku dogajajo tudi nesreče, so nam s pomočjo simulacije prikazali dve resnični nesreči. Občutili smo tresenje tal in slišali eksplozijo ter videli ogenj. V teh dveh nesrečah je umrlo 31 rudarjev. Zato je v rudniku zelo važno, da upoštevamo varnostna navodila.
Iz starega dela smo prispeli v novi del rudnika. Tu smo si lahko ogledali nekaj strojev, ki jih uporabljajo pri delu. Zanimiv je bil tudi film o nastanku jezer. Za konec pa smo se peljali še z vlakom. Ko smo prispeli na površje, smo si ogledali rudarsko garderobo in bivališče. Pokazali so nam tudi Velenjsko jezero, kjer je tudi prizorišče Pikinega festivala.
V muzeju mi je bilo zelo všeč, ker imajo zanimiv program pa še v rudniku sem bil prvič. Upam, da ga bom spet obiskal z družino.
Za konec pa še rudarski pozdrav: SREČNO!
Nejc Fludernik, 5. a
Obisk klovna Ronalda Mc Donalda v bolnišnici
Že prvi dan, ko sem bila sprejeta v bolnišnico, se je tam dogajalo nekaj zabavnega. Na otroškem oddelku je imel predstavo klovn Ronald Mc Donald. Pokazal nam je nekaj super trikov, nato pa nam je postavljal malo hecna vprašanja. Kdor je odgovoril pravilno, je dobil darilo. Na koncu smo vsi imeli darila, saj so bili zanj vsi odgovori pravilni. Predstava je bila zelo smešna, zato bi si jo z veseljem še enkrat ogledala.
Urška, 11 let
Klovn Ronald je s svojim pozitivnim odnosom na obraze bolnikov pričaral nasmeh in veselje. Vse nas je navdušil s trikom, ko je v svoj prazen album pričaral najprej risbe, nato pa jih je s Sarino pomočjo še pobarval. Potem je vsem razdelil darila in balone. Polepšal nam je dan ter nam pomagal pozabiti na bolezen in druge težave. Lepo je bilo slišati, ko se je ves čas predstave po oddelku razlegal smeh.
Blažka, 15 let
Klovn Ronald Mc Donald je bil zelo smešen. Obut je bil v velike čevlje, s sabo pa je imel tudi nahrbtnik in darila za otroke. Pomagala sem mu čarati žogice, na koncu pa sem se priklonila in vsi so mi ploskali. Dobila sem balon, nato pa še igračko. Potem je Ronald pihal milne mehurčke, mali otroci pa so jih poskušali uloviti. Tudi oni so dobili darila. Balon, ki sem ga dobila, sem dala sestrici Tamari, da me doma ne bo tako zelo pogrešala.
Sara, 7 let
Učiteljica me je presenetila z novico, da si bomo v bolnišnici ogledali predstavo klovna Ronalda. Pričakovala sem navadnega klovna, spoznala pa sem odličnega čarodeja, ki je zelo zabaven in ima velik smisel za humor. Ni mi bilo jasno, kako mu je uspelo prenesti rutico iz ene roke v drugo, kako so iz ene žogice v roki nastale tri, prav tako pa tudi ne, kako je iz treh vrvic naredil eno samo. Na koncu nas je razveselil še z darilci. Zame, ki sem v bolnišnici že 22 dni, je bilo to popoldne še posebej prijetno.
Natalija, 14 let
Finale področnega prvenstva v nogometu
V četrtek, 19. 12. 2013, je v Dvorani Zlatorog potekalo finale področnega prvenstva v nogometu za učence (l. 1999 in mlajši).
Polfinale smo odigrali z vrstniki z Osnovne šole Zreče. Tekmo smo pričeli precej bojazljivo, zato so nasprotniki kmalu povedli. Po prejetem golu smo se zbrali in napadli na vso moč ter si na začetku drugega polčasa priigrali prednost z 2 : 1, ki smo jo uspešno branili vse do sumljivo dosojene sedemmetrovke v zadnji minuti tekme. Po prejetem golu so sledili kazenski streli, pri katerih nam je sreča obrnila hrbet in tako nas je čakala tekma za 3. mesto.
Zmaga bi nas še vedno vodila do četrtfinala državnega prvenstva, kar je bil naš cilj pred začetkom tekmovanja, vendar nas je poraz v polfinalu precej dotolkel, zato smo proti Osnovni šoli ob Dravinji zelo nihali v igri in se preveč ukvarjali s sojenjem. Nasprotniki so 2 minuti pred koncem tekme vodili že 4 : 2, nato pa smo zaigrali na vse ali nič ter dosegli dva izjemna gola in s tem izsilili, da so o zmagovalcu odločili kazenski streli. Tokrat nam je bila Fortuna naklonjena in tako smo se veselili 3. mesta na področnem prvenstvu in uvrstitve v četrtfinale državnega prvenstva.
Našo šolo so zastopali: Dejan Milutin (9. a), Mensur Softić (9. a), Tilen Žnidarec, (9. a), Nal Guček (9. b), Urh Repar (9. b), Dalibor Lupret (8. a), Žiga Rebeušek (8. a) in Lirim Thaci (7. a).
Učencem čestitamo za odlično igro in dosežen rezultat ter jim želimo veliko uspeha v četrtfinalu državnega prvenstva, ki bo v mesecu marcu.
Športni pedagog Domen Ambrož
Intenzivne pevske vaje
1. dan
Danes smo se ob 8.20 zbrali v šoli, kjer smo imeli vaje do 11.30. Po kosilu smo se odpeljali proti termam Čatež. Ko smo se namestili, smo imeli kratke vaje do 16.15. Po vajah je sledilo kopanje v zimski rivieri in večerja.
Neža Hohnjec, 9. a
2. dan
Petkov urnik je bil zelo pester. Po zajtrku so sledile triurne vaje. Po kosilu in kratkem počitku smo z vajami nadaljevali in se pripravljali na večerni nastop. Sledilo je kopanje v termah, nastop za goste in delavce hotela, večerja in počitek.
Manica Obajdin
